ambicioznost

V slovenski kulturi je ambicioznost pojmovanje kot izrazito negativna lastnost, skromnost pa skorajda ne pozna slabosti. Zakaj se tako bojimo uspeha? Smo samo nevoščljivi ali je res kaj narobe z idejo o uspehu?

Kadar govorimo o uspehu, se zelo radi hitro osredotočimo na materialni uspeh: denar. Vendar uspeh v življenju ni le materialen, ampak ga lahko dosežemo na različnih področjih: uspešen zakon, dobro starševstvo, dobro prijateljstvo, zadovoljstvo v službi, itn. SSKJ definira uspeh kot dejstvo, da kdo s svojim delom ali prizadevanjem doseže, kar želi oziroma pričakuje. Ambicioznost pa pomeni, da si za uspeh prizadevamo, torej se potrudimo in naučimo, kar je potrebno, da lahko nato uživamo v rezultatih svojega dela. Uspeh na nekem področju je logična posledica našega prizadevanja, da bi to področje dobro spoznali in se tam dobro počutili. Pomemben je za našo srečo in občutek zadovoljstva.

Uspeh s kulturnega in individualnega vidika

V Sloveniji imamo veliko pregovorov, ki uspeh in ambicioznost označujejo kot negativni lastnosti oziroma uspeh enačijo z nepoštenostjo. Naštejmo tri primere:
Kdor je pošten, ni bogat.
Kdor preveč objemlje, premalo objame.
Višji ko je grad, večji v njem prebiva tat.

Težava je v metanju zadev v isti koš, čeprav vanj ne sodijo. Oseba lahko uspe v svojem poklicu popolnoma zakonito in pošteno. Seveda se dogaja, da kdo zlorablja sredstva, ki vodijo do navideznega uspeha, vendar to ni enako. Predpostavka, da je nekaj narobe z uspehom samo zato, ker ga lahko dosežemo tudi nezakonito, je absurdna.
V naši družbi obstaja tudi prepričanje, da je biti uspešnejši nekorektno do drugih. Če npr. zaslužimo več od preostalih, nas hitro označijo za egoistične in vase zaverovane. Vprašajmo se, kdo lahko bolj pomaga drugim: kdor sam nima ničesar ali bogati ljudje, ki v dobrodelne namene podarjajo milijonske vsote? Dejstvo je, da beraču pač ne moreš pomagati tako, da postaneš berač tudi sam. Po drugi strani je Oprah Winfrey samo lani prispevala dobrih 50 milijonov dolarjev v dobrodelne namene. Nič nam ne preprečuje, da ne bi lastnega uspeha izkoristili za plemenite cilje, in številni premožni ljudje to tudi počnejo.
Na individualni ravni se največkrat ujamemo v družinske vzorce neuspeha, iz katerih je zelo težko izstopiti. Starši, ki sami niso imeli priložnosti za izobraževanje, ki so morali zatreti svoje darove in ki so mislili ter delali le za preživetje, težko naučijo svojega otroka, da je zdravo ambiciozen. Ambiciozen človek pa mora poleg jasno začrtanih ciljev imeti tudi veliko samodiscipline ter pozitiven odnos do svojih dosežkov in padcev. Vendar ko odrastemo, se imamo možnost naučiti, kako izkoristiti svoje darove in prednosti, da ne bi nadaljevali po poti (neuspešnih) staršev. Kljub morda nenaklonjeni osebni zgodovini ali kulturnemu ozadju imamo v današnjem času obilo možnosti za napredovanje. Nikoli ni prepozno spremeniti miselnosti ter narediti nekaj v svoje dobro. Poglejmo si, kako.
Življenje ni pravljica
Odrasli smo s pravljicami, v katerih nedolžni (in popolnoma neambiciozni) junaki, kot je npr. Pepelka, garajo vse življenje, dokler jih ne najde dobra vila in jim podari vse, po čemer na skrivaj vsi (razen Pepelke) hrepenimo: po ljubezni in blaginji. Čas je, da pogledamo stvarnosti v oči. Če bi radi bolje zaživeli, moramo upoštevati življenjska in ne pravljična pravila. Dobrih vil ni in za naše želje moramo poskrbeti sami. Življenjska pravila so jasna: najprej je treba prepoznati svoje želje in ugotoviti, kaj nas osrečuje. Nato moramo zavihati rokave in si prizadevati te želje izpolniti (torej biti ambiciozni). Za uspešno ljubezensko življenje se moramo naučiti ustrezno navezati stike z drugimi, prepoznati napake, ki jih delamo v medsebojnih odnosih, ter vaditi toleranco in sprejemanje sebe in drugih. Za bogastvo se moramo finančno izobraziti, poskušati in se učiti. Bistveno je, da nehamo sanjariti o tem, da nam bodo izpolnjene želje padle z neba. Tudi če garamo in si zaslužimo nagrado za garanje, to ni dovolj. Garati je treba v pravo smer in s pravimi nameni, teh pa se moramo zavedati od samega začetka.

Brez usmerjenega prizadevanja ni koristi
Zakaj je za uspeh potrebno prizadevanje, lahko vidimo pri dobitnikih na loteriji. Dobtniki vrtoglavo visokih vsot denarja na loterijah se praviloma po dveh do treh letih znajdejo v enakem položaju, v enaki službi in z enakim zneskom na računu kot pred glavnim zadetkom, ponavadi le še bolj nesrečni. Zakaj se to zgodi? Povprečni kupci loterijskih srečk ne znajo obračati denarja. Dobitek znajo le zapravljati. In denarja, ki ga samo trošimo, nekoč zmanjka. Če bi te osebe znale obračati oziroma služiti večje količine denarja, bi ga služile že pred dobitkom in zmage na loteriji sploh ne bi potrebovale (zato najbrž ne bi kupovale srečk). Za izboljšanje finančnega statusa, tako kot katerega koli drugega področja, se moramo izobraziti, vaditi, učiti, poskušati, torej si prizadevati za uspeh, biti malo ambiciozni. Miselnost, da bi glavni dobitek na loteriji lahko rešil naše težave, je zato zgrešena. S tem se ne bi ničesar naučili. Zato je dobra novica, da ne potrebujemo čudežev v svojem življenju, temveč samo voljo. Sami si lahko izpolnimo vse svoje želje.
Zmerna ambicioznost je zdrava
Želja po uspehu na različnih področjih je popolnoma normalna. Uspešnejši starši imajo boljše odnose z otroki, uspešnejši zakonci boljše partnerske odnose, finančno uspešnejše osebe si lahko izpolnijo več želja in si tako olajšajo življenje. S tem ni nič narobe. Problem nastane, ko poskušamo takšne želje v sebi zatreti. Ponavadi se bojimo, da nas bodo drugi zaradi naše ambicioznosti imeli za nepoštene. Kadar nekaterih lastnosti pri sebi ne sprejemamo ter jih poskušamo zatreti, jih ne moremo sprejeti niti pri drugih. Tako se rodi nevoščljivost, ki je Slovencem zelo blizu. Mar ni že čas, da se razbremenimo potrebe po nevoščljivosti? Vnesimo v svoje življenje nekaj ambicioznosti in se začnimo veseliti uspeha, lastnega in tujega, kajti uspeh izboljšuje kakovost življenja.
Uživajmo v razgledu
Uspeh je rezultat, v katerega smo vložili trud. Pozitivno učinkuje tako na posameznika kot na družbo. Zanj si je treba prizadevati, ker pomeni napredek za posameznika in tudi družbo. Kdor si glede česa močno želi, da bi mu uspelo, se bo za to zelo potrudil. Če prva pot ne bo uspešna, bo poskusil drugače. Postal bo inovativen pri iskanju rešitve in se bo iz vsakega koraka nekaj naučil, naj bo dobro ali slabo.

Strah pred neuspehom vodi k neuspehu

Pogosto je zmotno prepričanje, da imajo uspešni ljudje večji strah pred neuspehom kot preostali ter da jih to ‘sili’, da morajo biti uspešni. Raziskave kažejo ravno nasprotno. Namreč mnogi manj uspešni ljudje se ponavadi preveč ustrašijo neuspeha, tako da si ne upajo niti poskusiti, da bi bili na nekem področju uspešni. Uspešni ljudje se po drugi strani zavedajo, da je neuspeh normalen spremljevalec uspeha. Na svojih napakah se učijo, zato jih ni strah padcev. Posledično jih ni strah poskušati tako dolgo, dokler ne dosežejo svojih ciljev.

Ste vedeli, da zaslužite ravno toliko, kolikor se cenite?

Raziskave so pokazale, da zaslužimo natančno toliko denarja, kot menimo, da nam pripada. Če zaslužimo samo 10 odstotkov več ali manj, kot se nam zdi, da smo vredni, se začnemo počutiti zelo neprijetno. Ob povečanih prihodkih začnemo denar zapravljati, posojati, vlagati v tvegane stvari, podarjati ali celo izgubljati. Če slabše zaslužimo, pa hitro začnemo razmišljati bolj ustvarjalno, delati dlje ali boljše, se zanimati za druge službe in iskati nove priložnosti. Podzavestno se namreč najbolje počutimo na ‘področju ugodja’. To področje najbolje poznamo in naredimo vse, da bi tam ostali, ker nam daje občutek varnosti.
8 sestavin uspeha
Richard St. John je vrsto let raziskoval, kako so poklicno uspeli ljudje različnih profilov. Izluščil je 8 dejavnikov, skupnih skoraj vsem uspešnim ljudem.

Ideja:
Do idej pridete s poslušanjem, opazovanjem, radovednostjo, spraševanjem, reševanjem problemov in ustvarjanjem povezav med pridobljenimi informacijami.

Vaja: Vadite, vadite, vadite, dokler ne postanete v svojem delu zelo dobri. Odlični. Najboljši.

Delo:
Za vsakim uspehom je neskončno garanja. Vendar če to delo radi opravljate, vam ne bo nikoli pretežko.

Služenje:
Bodite ponosni na to, kar delate. Naj ima neko vrednost za družbo, v kateri živite. Ljudje namreč obogatijo tako, da drugim ponudijo nekaj vrednega v zameno za denar.

Strast:
Kar koli že počnete, delajte to zaradi užitka in lastnega veselja, ne zaradi denarja.

Priganjanje: Priganjajte se telesno in mentalno, predvsem takrat, ko mislite, da vam ne bo uspelo.

Fokus
: Osredotočite se na eno stvar in ji namenite vso energijo.

Vztrajnost: Vztrajajte kljub neuspehom, zavrnitvam, kritikam, pritisku in nevoščljivcem. Vztrajajte, dokler vam ne uspe

Slovenski pregovor pravi, da kdor visoko leta, nizko pade. Realne izkušnje pa nas učijo, da kdor si ne postavlja visokih ciljev, jih nikoli ne bo dosegel. Zanje si ne bo prizadeval, dosežki pa ga tudi ne bodo kar sami obiskali. Vsak uspeh spremlja trdo delo. Zato si lahko mirno postavljamo visoke cilje, kajti prizadevati si jih doseči ni nepošteno, temveč plemenito dejanje, tako kot je plemenito delo samo. Ker se nam ni več treba bati, da bi nizko padli, lahko začnemo celo uživati v razgledu.

Avtorica članka: Karolina Radovanović

Članek je bil objavljen v 23. številki revije O osebnosti.